Dr. Joe Bavcon, direktor Botani?nega vrta v Ljubljani, je konec leta 2010 izdal knjigo afrani (Crocus L.) v Sloveniji.
afran - slovenska beseda izvira iz arabske zafaran ali tudi zafran, kar v arab?ini pomeni rumeno. Tudi Anglei so besedo samo privzeli saffron, prav tako ve?ji del drugih evropskih, azijskih in afrikih jezikov, kar kae na pomembnost surovine in na povezanost tedaj znanega sveta. Maw (1886) navaja mnoico evropskih kot neevropskih jezikov, kjer je uporabljena beseda safran ali izpeljanka. Podobno pa za besedo krokus navaja tako hebrej?ino, sir?ino, armen?ino, arab?ino, perzij?ino, sanskrt, gr?ino, latin?ino idr., kjer se pojavlja podoben koren ali izpeljanka iz le tega.
Slovenski pregovor: "Drag kot afran", izvira iz dejstva, da so za 1 kg droge potrebovali od 150.000 do preko 200.000 cvetov pravega afrana (Crocus sativus). Doma je v Iranu, Kamirju in Mali Aziji, je lila barve in je ena izmed jeseni cveto?ih vrst. V cvetovih so nabirali samo rde?e rumeno-oranno obarvane brazde. To dragoceno drogo so uporabljali kot barvilo (jedi in obla?il), kot za?imbo, kot diavo, ki je slovela tudi kot mo?an afrodiziak. Poznali in pridelovali so jo e v starem veku. V Tebah se na papirusu iz leta 1553 pred naim tetjem nahaja na seznamu sirskih zdravilnih rastlin. Arabci so ga gojili tudi kasneje, tako da je v Evropo, po vmesni pozabi, ponovno priel s kriarji. V Anglijo so ga prvi? zanesli e Feni?ani, nato Rimljani, vendar se je to vedenje kasneje izgubilo. Kot ponovno letnico vnosa rastline tako C. sativus in C. vernus navajajo sredino tirinajstega stoletja (Campbell- Culver & Maggie 2001).
Rod afranov obsega preko 80 vrst. Rastejo tako v osrednji in juni Evropi, v severni Afriki, na Blinjem vzhodu, v osrednji Aziji in zahodni Kitajski (Brickel 1996). Herbert (1847) navaja, da so afrani ve? ali manj rastline hribovitih predelov, ne po?utijo pa se dobro na naplavinah. Prav tako navaja, da rod sodi med mediteranske rodove. Velik del med njimi je doma na Balkanu. Hayek, Markgraf (1932, 1933) jih v delu Prodromus Florae Peninsulae Balcanicae navajata 30. Pulevi? (1976) jih za nekdanjo dravo Jugoslavijo navaja 23 in dva hibrida. Med njimi navaja tri endemite. Maw (1886) zelo natan?no geografsko opredeli rod afranov na severno hemisfero med 9o zahodne in 87o vzhodne geografske doline in med 55o severne in 31o june geografske irine. Vzhodna meja je 50o geografske doline in severna meja je tudi 50o geografske irine. Glede na geografsko razporeditev lo?i tiri skupine.
Prva skupina obsega Pirenejski polotok in del Francije do reke Rone, kjer uspeva 10 vrst. Sem dodaja e severni del Afrike obale od Gibraltarja do nekje ravne ?rte kot se izliva reka Rona na evropski obali. Tukaj je prisotnih 9 endemitov.
Druga skupina zavzema Apeninski polotok do severne linije razirjenosti rodu, vzhodno je ravna linija od Benetk navzgor, zahodno meja sega do ?rte izliva reke Rone. Tukaj navaja 11 vrst, od tega 8 endemitov.
Tretje obmo?je obsega del od e omenjene zahodne meje, ki poteka od Benetk navzgor do zopet severno june ?rte, ki te?e preko Odese na vhodu. Juno to obmo?je obsega celotni Balkan z otoki, Peleponez, vse grke otoke, sega do obal Male Azije in obsega ves del ?rnega morja od Istanbula do vzhodne e omenjene linije Odese. Tukaj raste 26 vrst, od tega je 12 endemi?nih.
Najve?ji del areala rodu predstavlja Mala Azija, ve?ji del ?rnomorskih obal od zahodne ?rte Istanbula do Odese, vzhodno sega do Kaspijskega jezera. Na tem velikem obmo?ju uspeva 32 vrst, od tega pa jih je kar 17 endemi?nih. Manji del obsega e blinji vzhod, predvsem obalni del s sedmimi vrstami, od tega je pet endemi?nih. Zadnji del areala rodu, ?e gledamo od zahoda proti vzhodu, pa je osrednja Azija vzhodno od Kaspijskega jezera, ki ima e dve endemi?ni vrsti.
Zaradi velikega tevila vrst v tem rodu, razli?ni avtorji jih navajajo razli?no Herbert (1847) navaja 43 vrst, Maw (1886) opie e 67 vrst, Bowles (1924, 1952) jih navaja 76, Mathew (1982) jih navaja 80, enako tevilo navaja Brickel 1996, na internetni strani IPNI pa dobimo do 100 razli?nih vrst in podvrst (2009).
Herbert (1847) rod afranov preprosto deli v tri skupine. Ena je tista kjer ima cvet ovoj in na drugo skupino, ki je brez tega ovoja in e vmesno, ki ima le e komaj viden ovoj. Glede na tuniko - pla? pa te skupine razdeli e na podskupine.
Zaradi svoje dvojezi?nosti, knjiga je napisana tako v sloven?ini kot angle?ini, je zanimiva tako za doma?e kot tudi tuje poznavalce in ljubitelje te rastline.
(Vir: spletna stran Botani?nega vrta v Ljubljani)