Ko v septembru potihne turisti?ni vrvež in sonce nastavi gretje na malo nižje temperature, napo?i pravo obdobje za najin dopust. Kar nekaj ?asa sva razmišljala, kam bi se letos odpravila, katero deželo bi vsaj malo raziskala in se vrnila z novimi vtisi, doživetji, fotografijami in z novimi spoznanji.
Potem sva v turisti?nih informacijah prebrala: "...neokrnjena narava, starodavna mesta, izredno prijazni ljudje, folklora, tradicija in obi?aji...lepa ?rnomorska obala, zanimiva gorata notranjost..." Že veste, za katero državo gre? Želite še nekaj podatkov? Predniki sedanjih prebivalcev so bili Tra?ani; pišejo v cirilici, ki je podobna ruski, in ki predstavlja problem za marsikaterega obiskovalca; imajo najve? stoletnikov, pravijo, da zaradi prehrane z jogurtom (Lactobacillus bulgaricus)...prav poseben sloves pa ima Dolina vrtnic, od koder izhaja edinstveni izvozni izdelek - rožno olje...Zdaj veste? Seveda, govorim o Bolgariji, balkanski državi, ki je lani postala ?lanica EU, ki je približno štirikrat ve?ja kot Slovenija in ima tudi približno toliko krat ve? prebivalcev. Odlo?ila sva se zanjo. Saj se spodobi spoznati deželo, ki je skoraj soseda, kajne?
Pa vam ne bom pripovedovala o samostanih, cerkvah, trdnjavah, rimskih gledališ?ih pa termah, ki sva jih videla in ob?udovala, o madarskem konjeniku, ki je vklesan v pokon?nih kamnitih stenah, niti o anti?nem mestecu Nessebaru in drugih pristaniš?ih, kot sta Bourgas in Varna. Popeljala vas bom samo v Dolino vrtnic:
Med Klisuro in Kazanlikom je razpeta 120km dolga dolina. Pred hladnimi severnimi vetrovi jo varuje gorovje Balkan, zato imajo vrtnice, ki tu rastejo že od 17. stoletja, dobre pogoje. Rožno olje, ki ga pridobivajo, si želijo vsi svetovno pomembni izdelovalci dišav. Odvelikega števila vrtnic je na svetu namre? le malo takih, ki se lahko uporabljajo v industriji parfumov (v srednjem veku so pridobivali rožno olje iz galike - Rosa gallica in centifolije - Rosa centifolia). Razen v Bolgariji jih gojijo tudi v Franciji, Tur?iji, Maroku in Iranu.
Takoj, ko sva se peljala mimo Stare Zagore, sem za?ela napeto opazovati, levo in desno, kdaj bom zagledala polja samih lepih, cveto?ih in blago diše?ih grmi?kov. Res so se vrstila polja, a na njih so bili samo ostanki žita in son?nic. Spet in spet son?nice. Potem se je pojavilo polje, kjer so rasle nenavadne rastline, kamor je segel pogled. Ustavila sva se in fotografirala. Na pokon?nih, skoraj dva metra visokih steblih so poleg semen "trobentali" osameli cvetovi, ki so se jih najbolj veselile ?ebele. Zeleni ostanki listov so postali rjavkasto rumeni. Ko sem rastlino bolj natan?no pogledala, se mi je zdela nekam poznana. Posvetilo se mi je. Pomanjšana in v razli?ne barvne odtenke oble?ena raste kot okrasna enoletnica tudi na naših vrtovih. Oglejte si jo na fotografiji desno, kliknite za pove?avo!
Nadaljevala sva pot. Kje so vrtnice? Saj jih bom že od dale? spoznala po cvetovih, sem bila ?isto prepri?ana. Naj mi poznavalci , prijatelji vrtnic, posebno pa še "Prijatelji vrtnic", ne zamerijo preve?, da o damaš?anki nisem imela pravega pojma. Nobenega pojma. Vedela sem, da je dobila ime po glavnem mestu Sirije, Damasku, in to je bilo tudi vse. Kasneje sem izvedela ve?:
damaš?anka (Rosa x damascena), pomembna stara vrtnica je križanec med R.gallico in R. moschato. V zahodni Aziji so jo poznali že v bronasti dobi. Da je v 13. stoletju prišla iz Perzije v Evropo, je menda zaslužen križar Robert de Brie. Je približno dva metra visok grm. Stebla so na gosto oborožena s krivimi bodicami in z mo?nimi š?etinami, ki varujejo diše?e rožnate cvetove. Cveti samo na enoletnih poganjkih, kratek ?as, konec maja in v prvi polovici junija. (V resnici obstaja še ena varieteta, ki zacveti tudi jeseni- Rosa x damascena ntvar. semperflorens). Cvetove trgajo ro?no, zgodaj zjutraj, preden se popki odprejo, ker toplota son?nih žarkov pospeši, da dragoceno olje izhlapeva. Pomislite, za kg rožnega olja je potrebnih 3 do 5 ton svežih cvetov. Zato mu pravijo rožno zlato.
Kon?no sva prispela v Kazanlik, ki je najve?ji center v Dolini vrtnic. Ko sva si ogledala svetovno znane tra?anske grobnice iz 3. stoletja pr. n. š., s ?udovitimi freskami, sva se napotila v muzej industrije rožnega olja. Vsaj ta je naju po?akal. Zamudila sva diše?e cvetje, trganje popkov in destilacijo rožnega olja, saj je vendar september. V okolici muzeja valovi zeleno morje damaš?ank v blagem vetru, kot bi naju pozdravljale. Razprostirajo se proti severu in zahodu, brez konca v daljavi. Zaman iš?em med njimi izjemo, vsaj en sam cvet. Zato pa jih je toliko ve? na vrtu pred muzejem. Krasijo ga razli?ne ?ajevke in mnogocvetnice, ki dolgo cvetijo. Pri sebi pomislim: "Ali ni pravzaprav krivi?no. Ene vrtnice vsako leto znova prikrajšamo za njihovo pravo lepoto. Obglavimo jih, preden jo sploh lahko dobro pokažejo in vse to samo zaradi naše prevzetnosti, da bi dišali. Dišali po njih, namesto njih." Razdvojena opazujem slike in stare priprave za nabiranje popkov, destiliranje in spravljanje rožnega olja. Nenavadno. Povsod me spremlja njegov izraziti vonj. Le od kod? Kmalu ugotovim, da ob izhodu prodajajo vse mogo?e izdelke: rožno olje po kapljicah; rožno vodo za moške, spet drugo za ženske; pa milo, spet eno za moške in drugo za ženske; pa kremo, eno za......Kupila sem samo milo... za prijateljico...ker sem ji obljubila...za v omaro...da ji bo perilo dišalo..., drugega ni?. Prijazna uslužbenka se opravi?i, da nama ne more pokazati ni? drugega, ker ni sezona... in sva odšla... ?ez prelaz Shipko proti ?rnemu morju.
Med vožnjo se mi je še dolgo pletlo po glavi: Dobra stara vrtnica. Velikemu številu Bolgarov pomeni preživetje.
(avtorica ?lanka in fotografij je Polona Jamnik)
Kliknite slike za pove?an prikaz!