Nekega dne, kar iznenada, sta se znašla na našem vrtu Polona in Miklavž. "Ali motiva?", je vprašala Polona. "Seveda ne!", sem odgovoril. Mislil sem, da si bosta hitro ogledala vrt in odšla. Pa sem se zmotil! Ko sem predstavljal rastline, me je Polona presenetila z neverjetnim znanjem botanike. Poznala je skoraj vse, zato sem jo takoj vprašal: "Ste morda botanik ali biolog?". "Ne prvo ne drugo, pa? pa psihiater". "Bog ne daj! Še tega se mi manjka", sem si mislil. Ko smo kon?ali z ogledom, se je razvil pogovor o naših tako ljubih vrtovih. Pred menoj je bila prijetna sogovornica in zdelo se mi je, da bova na vrtnarskem podro?ju še kako sodelovala. Tako se je tudi zgodilo. Še ve?, postali smo prijatelji.
Že od rane mladosti so rastline njene nežne spremljevalke. Zdaj ko je v pokoju, pa se jim je povsem posvetila. Vsako rastlino, ki jo prinese v svoj vrt, vpiše v seznam rastlin Species plantarum. Njena subtilna in raziskovalna narava ji ne da miru, zato potuje po Sloveniji in spoznava rastline, ki jih še ne pozna. Je odli?na poznavalka doma?e flore, in ve, kje rastejo redke rastline. Zna se razveseliti drobnih stvari in narava ji pri tem pomaga. Polona naravo spoštuje in se spoštljivo obnaša do vseh živih bitij. Ima kar tri pti?je krmilnice, v katerih ne manjka hrane. Ptice so se tako udoma?ile, da ji jedo z roke.
Njun dom se nahaja ob cesti, ki pelje v Blejski Vintgar. Na severni strani je prekrasen pogled na Karavanke in njihov najvišji vrh Stol; na zahodu se razprostirajo Julijci s Triglavom. Vrt s cestne strani lo?i nizek plot iz brun starega kozolca. Že ?ez ograjo obiskovalec zagleda razne grmi?ke in trajnice, ki jih obi?ajno ne najde na drugih vrtovih. V sen?nem delu vrta je Polona uredila gozdni paradiž. Nasula je veliko gozdne zemlje, razgibala relief, postavila velike štore. Tu rastejo razli?ne praproti, azaleje, mahovi in druge sen?ne rastline. V tem delu vrta, pod ?ešnjo, stoji mogo?na kamnita miza iz starega mlinskega kolesa, ki se temu okolju odli?no poda. Od tu se razprostira skrbno urejen sadovnjak, zanj skrbi Miklavž. Obrezovanje mu gre dobro od rok, saj imajo drevesa izredno lepo obliko, kakor bonsaji. To ni lahko opravilo. V kotu je majhen zelenjavni vrt. V njem rastejo razna zeliš?a in osnovna zelenjava za vsakdanjo rabo. Ob hiši stoji pokrita pergola, na kateri se razraš?ajo netreski in druge rastline, ki jim prija mo?na poletna pripeka. Nekaj posebnega je sedeti za mizo v tej sen?nici in kramljati s prijetnima sogovornikoma.
Z dvoriš?ne strani se odpira lep pogled na skalnjak. V ozadju so mogo?ne Karavanke; skale in pretežni del rastlin je prinesla prav iz njihovega pobo?ja. Ta skalnjak je pravi botani?ni vrt. Tu rastejo zanimive rastline, ki so prava paša za o?i. Nekatere so tako skromne, da jim je Polona namenila življenjski prostor kar v skalnih razpokah, kot na primer: brezstebelna lepnica (Silene acaulis), nasršeni kamnokre? (Saxifraga squarrosa), rumeno in modro milje (Paederota lutea, P. bonarota), alpska velesa (Dryas octopetala) in druge; veliko je takih, ki rastejo na meliš?ih, in sicer: Sternbergov klin?ek (Dianthus sternbergii ), julijski lan (Linum alpinum), alpska madronš?ica (Linaria alpina), itd. Na skalni polici se razraš?a juvanov netresk (Sempervivum juvanii). To je slovenski endemit, ki se imenuje po Francu Juvanu, ki je deloval v ljubljanskem botani?nem vrtu kar 64 let. Od drugih netreskov se razlikuje po tem, da ima na obeh straneh listov dla?ice. Cvetove ima živo rumene. Najbolje raste v zemlji, ki ji je dodan kremen?ev pesek in malo apnenca. Zelo zanimiva rastlina je tudi kosmuljek (Anthericum ramosum). Polonino ostro oko ga je našlo v bližnji okolici. Takoj je opazila njegovo lepoto, nežno stebelce z drobnimi belimi cvetovi, in ga prenesla na svoj vrt. To je skromna, a lepa rastlina. Gospa Jelena de Belder - Kova?i? je pogostokrat rekla: "Vsaka rastlina je lepa, samo prav jo moramo pogledati!". To Polona dobro ve, zato še naprej prinaša v svoj vrt doma?e botani?ne vrste, ki ne kažejo mogo?nih cvetov in sijajnih listov, pa? pa se je potrebno skloniti in jih pogledati od blizu, jih za?utiti. Na zgornjem delu skalnjaka je izvir, od tu te?e voda kakor alpski poto?ek v tolmun. Tu so odli?ni pogoji za rastline, ki ljubijo vlago in mednje prav gotovo sodijo tudi mastnice- mesojede rastline. Iz žlez na listih izlo?ajo prebavne sokove. Ko se na list prilepi mušica, jo sokovi razgradijo in rastlina posrka hrano. Alpsko mastnico (Pinguicula alpina) je Polona posadila na vlažna apnen?asta tla, navadno mastnico (Pinguicula vulgaris) pa na vlažno šotiš?e. Vse je tako naravno, narejeno s tolikšno rahlo?utnostjo, prežeto z lepoto iz prve roke.
Polona pri vrtnem ustvarjanju dojema in povezuje tudi lepote drugih umetnosti. Pri tem uspešno uporablja svojo umetniško nadarjenost ter vztrajnost. Njena izrazna mo? se še posebej kaže na slikarskem podro?ju. Riše v akvarelni tehniki in slika jetrnika (Hepatica nobilis), ki mi jo je podarila, je zelo lepa in kaže na njen talent.
V epistoli je Polona med drugim napisala: "Pomembna je narava sama, v vsej svoji lepoti, bogastvu, skromnosti, miru in melodijah, toplini in hladu, radodarnosti in nepopustljivosti ..." (konec citata).
Ni kaj dodati! Tako lahko naravo doživlja ?lovek, ki jo ima rad in je ?ustveno bogat.