|
Podrobneje o jesenskih astrahSrhkolistne astre (novoanglijske, Aster novae-angliae)
Listi novoanglijskih aster so dolgi, suličasti in rahlo dlakavi, rahlo dlakavo je tudi steblo. Pokončno rastoča stebla se predvsem proti vrhu gosto razvejana, vsak od teh strmo poševno rastočih poganjkov pa nosi obilico cvetov, zato odrasla cvetoča rastlina daje bogat, očem všečen učinek, ki pa ne ugaja samo ljudem - cvetovi vseh jesenskih aster namreč privabljajo metulje in predvsem množice čebel, ki nabirajo zadnji razpoložljivi cvetni prah pred nastopom zime. Naj omenimo še manj pomembno hibo cvetočih srhkolistnih aster - v slabem in temačnem vremenu se cvetovi pri marsikateri sorti delno zaprejo. Zgodnje sorte pričenjajo cveteti konec avgusta, pozne cvetijo tudi še novembra. Največ cvetenja je v septembru in oktobru. Priporočljive sorte srhkolistnih aster (Aster novae-angliae) so: 'Herbstschnee', bela, 130 cm Gladkolistne astre (novobelgijske, Aster novi - belgii) Pradomovina teh aster je bližina današnjega New Yorka, zato jih ponekod v svetu imenujejo tudi po tem velemestu. Po svoji rasti so gladkolistne astre srhkolistnim le malo podobne. Stebla so nižja, okoli 100, največ 120 cm visoka, nežnejša in v srednjem, zlasti pa v zgornjem delu, zelo razvejana. Sicer tudi pri novobelgijskih astrah spodnji del stebla že pred cvetenjem prične odmirati, vendar večinoma brez izrazito vidnega učinka ogolelosti. So pa te astre bolj občutljive na bolezni, predvsem na razne plesni, kar nekoliko zmanjšuje njihovo priljubljenost. S pravilnim izborom sort to obolevanje lahko precej zmanjšamo, kajti vse kaže, da so križanci, ki prihajajo iz celinske Evrope, pri nas odpornejši od v Angliji vzgojenih sort. Priporočljive sorte gladkolistnih aster so: 'Bewunderung', svetlejša roza, okoli 100 cm
Zaradi sorodstvene podobnosti z gololistnimi astrami, je meja med tema dvema skupinama aster pogosto zabrisana, zato jih v angleški in ameriški literaturi skoraj vedno prištevajo kar h novobelgijskim astram. V celinski evropski literaturi, katalogih in specializiranih vrtnarijah pa sta skupini vedno ločeni. Kljub literaturi in bogato ilustriranim katalogom pa je treba biti pri določanju teh aster zelo pazljiv, kajti pri malokateri trajnici je zaradi podobnosti sort na tržišču toliko zamenjav. Nemajhno vlogo pri tem imajo tudi težave z vernim fotografiranjem modro vijoličnih odtenkov. Pa tudi na vrtovih skrižanih (zasejanih) sort je mnogo, kar še povečuje ponudbo in izbor, otežuje pa določanje sort. Priporočljive sorte blazinastih aster: 'Blaue Lagune', modro vijoličasta, 50 cm, srednje pozna Resolistne astre (Aster ericoides)
Rastline so zelo hvaležne za sončno lego, hranljivo, rahlo vlažno zemljo, nekoliko pred cvetenjem in med njim pa tudi za oporo. Resolistne astre se odlično obnesejo tudi kot rezano cvetje. Ta vrsta aster je pri nas še (pre)malo poznana in jih je za zdaj tudi težje nabaviti. 'Blue Star', vijolično modra, do 100 cm Aster lateriflorus Te astre so bile pri nas do nedavnega prava redkost. Imajo manjše bledo rožnate, manj izrazite cvetove, vendar izredna množica cvetov in izrazito lepa razvejanost rastline poskrbijo za odličen celotni vtis. Rastlina je zdrava in neobčutljiva, zraste, odvisno od sorte od 60 pa do 120 cm več cm visoko in cveti večinoma oktobra. Priporočljivi sta sorti: 'Horizontalis', je nižje, okoli 60 cm visoke rasti in izrazito vodoravno razvejana Na kratko o vzgoji in negi jesenskih aster Vsem jesenskim astram ugajajo hranljiva, humusna, propustna, s soncem obsijana tla, ki pa naj bodo tudi poleti dovolj vlažna. Če tla niso dovolj hranljiva ali pa so presuha, astre sicer cvetijo, a ne tako obilno, njihova rast pa je lahko občutno, tudi za tretjino nižja. V sečnih in vlažnih predelih vrta iste sorte zrastejo višje kot običajno na soncu, a manj cvetijo. (Zato je navajanje višine cvetočih aster kar nekoliko nehvaležno.) Astre praviloma sadimo in presajamo spomladi, čeprav je presajanje načelno možno skozi vse leto. Razmnožujemo jih lahko s potaknjenci (od aprila do začetka junija), vendar je običajno enostavneje z delitvijo. Spomladi posajene rastline se do jeseni odlično vrastejo in že prvo leto zadovoljivo cvetijo. Jesenske astre se običajno hitro razmnožujejo, nekatere sorte nizkih aster je pri razraščanju dobro celo nekoliko krotiti. Ker za svojo bujno rast potrebujejo veliko hrane, so astre hvaležne za pogosto dognojevanje, da pa kljub temu cvetivost zaradi vedno bolj izčrpane zemlje ne bi popustila, jih je dobro, predvsem nizke sorte, vsaka tri, štiri leta presaditi v svežo zemljo. In kako nabaviti jesenske astre? Čeprav v naših vrtnarskih prodajalnah dostikrat naletimo na eno, dve pogosto brezimni različici jesenskih aster, je nekoliko težje nabaviti sadike najboljših, priporočljivih sort, še zlasti novobelgijskih. Že kar precejšnjo, iz leta v leto večjo izbiro sortnih aster pa imajo v slovenskih specializiranih vrtnarijah trajnic. |
Maslenice
Prvotna domovina srhkolistnih aster je severovzhodni del današnjih Združenih držav Amerike, kjer zrastejo do dva metra visoko, vendar so žlahtnitelji uspeli skrižati že veliko nižjih, okoli 150 cm visokih sort. Srhkolistne astre imajo v času cvetenja značilna močna, zrela, v spodnjem delu kar nekaj deset centimetrov visoko ogolela stebla (kar je tipična lastnost prvotnih aster, ki so v naravi rasle v dokaj visoki travi, in je z žlahtnenjem do zdaj ni bilo mogoče odpraviti). Te astre so dokaj stabilne, vendar v deževnih dneh dostikrat vseeno potrebujejo oporo. Stabilnost povečamo, če astre v juniju ali v začetku julija prirežemo (tudi do polovice!). Nekateri ljubitelji aster jih do julija prirezujejo celo dvakrat. Seveda vsega tega ni treba pri za zdaj edini poznani izjemi, purpurno rdeče vijoličasti sorti 'Purple Dome', ki je visoka le okoli 60 cm. 
Rast ni pokončna, je bolj grmičasta, zato na žalost te astre niso najbolj stabilne in praviloma potrebujejo oporo. Še bolj, če je september tako izjemno deževen, kot je bil letošnji. Nekoliko tudi tu pomaga junijsko prirezovanje stebel. Tudi te astre imajo dolge, ozke in suličaste liste, vendar so gladki. 
Žlahtnitelji so prvotne gojene nizke astre vzgojili s križanjem v Severni Ameriki v naravi rastoče Aster dumosus z raznimi gladkolistnimi astrami. Z nadaljnjim križanjem je nastal pester izbor blazinastih aster, v normalnih rastnih razmerah visokih od 25 do 50 cm. Rastlina ima podolgovate, večinoma ozke, suličaste gladke liste, močno razvejano steblo, raste v obliki majhnih grmičkov, pogosto tudi blazinasto, tako da so te astre dekorativne tudi pred cvetenjem, So izredno cvetive, izbor barv njihovih cvetočih blazinic pa je zelo pester. Večinoma so tudi med cvetenjem toliko stabilne, da ne potrebujejo opore, morda izjemoma le manjšo pomoč v izredno deževnem vremenu. Zaradi vseh teh lastnosti so nizke jesenske aster najbolj priljubljene in jih je, ker jih je zelo lahko razmnoževati, tudi najlažje nabaviti. Izbira je zelo velika tudi zato, ker se sorte, ki imajo sicer cvetove enakih barv, med seboj razlikujejo po času cvetenja (zgodnje, srednje in pozno cvetoče sorte). 
Tudi ta vrsta jesenskih aster ima grmičasto rast, a nekaj tanjša in nežna razvejana stebla. Posamezne sorte zrastejo od 60 do preko 100 cm visoko. Listi so lepe zelene barve, nežni, majhni, suličasti. Cvetovi so majhni, a dišeči. Rastlina cveti zelo bogato, vendar pozno, v oktobru in še kasneje. Cvetovi so beli, svetlo in temnejše vijoličasti, rumenkasti in rdečkasti ter v različnih roza odtenkih.